Študijski krožek predstavlja organizirano infrastrukturo za samostojno učenje odraslih, za katero je tipičen proces prostovoljnega ustvarjalnega in demokratičnega sodelovanja ob spoštljivi plodni razpravi. Prične se s socio-kulturno animacijo in konča z akcijo. V njem potekata usklajevanje in skrb za skupno dobro. Tipični elementi srečanja so: pozdrav, pravila, razprava, povzetek in načrt nadaljevanja, evalvacija.

Za krožek je značilna osebna komunikacija. Zanjo je potreben stik, ki izpostavlja izbiro bolj od nadzora ter omogoča izrabo notranjih virov. Družbene okoliščine, ki spodbujajo samostojno učenje, torej vsebujejo kar najmanjšo mero poskusov prevladovanja in apatije. Komunikacija ni vedno neposredna in prav tako kot vzpostavljanje stika potrebuje čas. Kot vsi procesi je tudi komunikacija počasna in draga, lahko tudi dolgočasna, zato so zanjo ključni notranji viri, dobronamernost, odkritost in strpnost.

Sodelujoči vzpostavijo stik na ravni vsebine, odnosov ali vrednot, zato sta potrebna empatija in čas za podoživljanje, ustvarjanje notranjih slik, občutkov, ki jih posamezniki zaznavajo selektivno, skladno z njihovimi izkušnjami, ki delujejo kot fiziološki in psihološki filter.

Učenje v študijskih krožkih vodi v konkretne zaključke – izdelke, dogodke, zbližanja stališč, osebno bližino in odprtost za novosti ob trdni identiteti na katerikoli ravni.

Ob 15. obletnici izvajanja študijskih krožkov, smo na MOCIS-u izdali Zbornik študijskih krožkov 2003-2018, kjer so predstavljeni krožki po različnih tematikah, katere so zajemali študijski krožki skozi vsa ta leta.